- HR
1. INFO PLOČA
Severin na Kupi jedno je od pet većih naselja na području Grada Vrbovskog smješteno nad rijekom Kupom, uz Lujzijansku cestu. Mjesto je bogate povijesti i tradicije, brojnih zanimljivosti i prekrasnog krajolika. Prema Severinu na Kupi nazvana je Severinska županija, upravna jedinica koju je 1776. godine osnovala Marija Terezija na području od Kupe do sjevernoga Jadrana, uključujući i grad Rijeku. Postojala je do 1786. godine, kada je njezin goranski dio bio pripojen Zagrebačkoj županiji, a priobalni pojas od Rijeke do Novoga Vinodolskoga postao Ugarskim primorjem. Burna povijest vezana je uz Dvorac Zrinsko-Frankopanski - grad kaštel podignut zahvaljujući Frankopanima krajem 15. i početkom 16.st. koji i danas, iako ruševan, plijeni pozornost svojom posebnom energijom, dok moćne kule svjedoče da se nekoć radilo o impresivnom zdanju. God. 1803. obitelj Oršić preuređuje nekadašnji frankopanski kaštel u dvorac s perivojem i kapelicom sv. Florijana. Dvorac je zatvoren za javnost, no svakako ga je vrijedno obići zbog parka koji je 1960. proglašen spomenikom parkovne arhitekture te pitoresknih ostataka ribnjaka, vodoskoka, kamene šterne i kapelice sv. Florijana. Stepenasti perivoj s drvećem koji nije karakterističan za ovaj kraj nekoć je plijenio poglede svojom ljepotom, ali se i danas ondje osjeti karakteristični mir i spokoj kojem doprinosi okolno zelenilo. Obiđete li dvorac, stići ćete do vidikovca s kojeg puca čarobni pogled na Kupu čiji tok vijuga uz livade i stabla.Upravo uz obalu rijeke Kupe u sklopu projekta Carnivora Dinarica postavljeno je pet interpretacijskih lokacija i odmorišta opremljenih nadstrešnicama, promatračnicama i vidikovcima te edukativnim info-pločama. Posjetite ih i upoznajte se s biologijom i znanstvenim zanimljivostima velikih zvijeri, njihovoj zaštiti, kao i važnosti za ekosustav. Proučite i naučite tragove po kojima ih možete prepoznati te saznajte kako se ponašati u njihovom staništu.
„U našem je zajedničkom interesu da očuvamo velike zvijeri u prirodi za čovjekovu budućnost na Zemlji. Da bismo to učinili, moramo naučiti dijeliti stanište s njima“.
2. INFO PLOČA
ULOGA VELIKIH ZVIJERI U EKOSUSTAVU, NJIHOVA ZAŠTITA I PRIJETNJE TE SUŽIVOT S ČOVJEKOM
Velike zvijeri važan su dio biološke raznolikosti nekog područja, a ujedno i pokazatelji kvalitete i očuvanosti tog područja u prirodi. Od davnina one dijele svoje stanište s čovjekom, kao i čovjek s njima. Sivi vuk, euroazijski ris i smeđi medvjed veličinom i masom tijela najveći su grabežljivci goranskih šuma . Oni pomažu u procesu prirodnog odabira , imaju ulogu vršnih predatora u staništu i pozitivno utječu na prirodnu selekciju, loveći u pravilu plijen koji je oslabljen bolešću ili iscrpljenošću . Svojim znatnim utjecajem na prirodnu regulaciju brojnosti plijena mogu ublažiti i širenje nekih zaraza , a djelovanjem na cjelokupni ekosustav, regulirajući brojnost biljojeda, osiguravaju jedan od uvjeta za prirodnu obnovu šuma, imajući tako posrednu ulogu u ublažavanju neželjenih klimatskih promjena. Međutim, u zadnjih nekoliko stoljeća kako je čovjek razvijao svoje djelatnosti, posebno poljoprivredu i stočarstvo te širio životni prostor, velike zvijeri postale su mu smetnja. Iz tog vremena potječu brojne predrasude, pogrešna vjerovanja i strahovi, pa je tako umjesto suživota s velikim zvijerima, započelo njihovo sustavno istrebljivanje koje ih je dovelo gotovo do krajnjih granica opstanka.
Osim istrebljenja koje su velike zvijeri u Gorskom kotaru pretrpjele tijekom prošlosti i danas je unatoč zaštiti, prisutan nezakoniti odstrel, a ove su karizmatične životinjske vrste suočene i s nizom ostalih izazova. Najčešći razlozi ugroženosti su uništavanje staništa, stradanje na prometnicama i nezakoniti odstrel. Stoga se danas rijetko mogu pronaći veće površine mirnih i očuvanih šumskih predjela koje su nužne za pronalaženje sigurnih brložišta, jazbina i dnevnih odmorišta, važnih za nesmetan životinjski ciklus velikih zvijeri. Gusta mreža prometnica umanjuje životni prostor velikih zvijeri te im istovremeno otežava kretanje, pronalazak partnera i potragu za hranom. U pojedinim je područjima još uvijek prisutno trovanje vuka i ostalih divljih životinja. Problem predstavlja i uzimanje mladunaca iz prirode, a kod risova i genska srodnost, odnosno razmnožavanje u srodstvu. Jedna od ugroza jesu i odlagališta otpada koja su najpogubnija za medvjede koji ih, naučivši se na lako dostupan izvor hrane, redovito pohode. Takvi medvjedi mijenjaju svoje ponašanje i bez urođenog straha ulaze u naseljena mjesta, što može dovesti do neželjenih situacija koje često završavaju prisilnim odstrelom problematičnog medvjeda. Edukacija o pravilnom odlaganju otpada kako mu medvjedi ne bi imali pristup,naputci o zaštiti stoke električnim ogradama ili pomoću pastirskih pasa, te kvalitetna i znanstveno utemljene činjenice o ponašanju u šumi, samo su neki od načina sprječavanja sukoba.
Vuk i ris su u Republici Hrvatskoj strogo zaštićene vrste na temelju Zakona o zaštiti prirode. To znači da ih se ne smije uznemiravati, namjerno hvatati niti držati u zatočeništvu, uzgajati, ozljeđivati, trgovati s njima ili ubijati, a zabranjeno je i uništavanje njihovog staništa . Medvjed je zaštićena vrsta na temelju Zakona o zaštiti prirode i Zakona o lovstvu. Medvjedom se u Hrvatskoj gospodari u skladu s nacionalnim Planom gospodarenja smeđim medvjedom. Osim domaćim zakonodavstvom, velike zvijeri zaštićene su i međunarodnim propisima te direktivom Europske unije.
Produbljivanje znanja o načinima i podizanje svijesti o važnosti suživota ljudi i velikih zvijeri jedni su od ciljeva Interreg projekta Carnivora Dinarica. Tijekom razdoblja od dvije i pol godine, više od 280 ljudi iz različitih područja i stanovnici problematičnih područja proći će zanimljive edukativne treninge.
Medvjed
- Nemojte trčati, penjati se na drveće ili plivati jer medvjed sve to čini bolje od nas.
- Medvjed može trčati brzinom do 50 km/h.
- Ako medvjed stane na stražnje noge, to znači da je znatiželjan, a ne da će napasti.
- Ako mirnim glasom privučemo pažnju na sebe, medvjed će nas uočiti i udaljiti se.
- Izravni napadi medvjeda na čovjeka su rijetki, medvjed može napasti jedino ako se osjeća ugroženim.
- Držite psa na povodcu. Ako vaš pas naiđe na medvjeda, vjerojatno će pojuriti direktno na njega i dovesti ga do vas kad bude tražio sigurnost.
- Medvjed ponekad izvodi tzv. lažni napad: opetovano se zalijeće na nas bez namjere da nas zbilja napadne, samo kako bi nas uplašio i otjerao.
Vuk
- Vuk je vrlo plašljiva životinja, izbjegava čovjeka čak i kad je u čoporu.
- U usporedbi s medvjedom, susreti s vukom vrlo su rijetki.
- Iznimno dobra osjetila, osobito njuha, omogućava vuku mu da se udalji od čovjeka puno prije potencijalnog susreta.
Ris
- Zbog malog broja njihove populacije i velike opreznosti, risa se iznimno rijetko može sresti u prirodi.
- Nije zabilježen napad zdravog risa na čovjeka.
3. INFO PLOČA
SIVI VUK
Vučji izmet
Vučji izmet uglavnom sadrži dlake, fragmente kostiju i druge znakove koji upućuju na prehranu mesojeda. Intenzivnog je i neugodnog mirisa, a vukovi ga često odlažu na njima „strateškim“ mjestima u staništu, kako bi markirali svoj teritorij i dali do znanja drugim vukovima o svojoj prisutnosti.
Otisak šapa
Vučji trag najčešće možemo otkriti po zimi, u snijegu na način da ga pratimo dovoljno dugo kako bismo utvrdili da se zaista radio o vuku i o koliko se jedinki radi, jer u snijegu posebno dubljem, vukovi hodaju u koloni, gazeći stope prethodnog vuka, kako ne bi gubili dodatnu energiju pri kretanju.
Odrasli vukovi hodaju na prstima i ostavljaju blago zaobljeni otisak s 4 jastučića prstiju i tragove kandži, duljine 9-13 cm. Ovi otisci lako se mogu zamijeniti s otiskom šape psa i ta se mogućnost ne može potpuno isključiti. Nemoguće je nedvojbeno identificirati vuka na temelju jednog otiska šape.
Zavijanje vuka
Zavijanje kod vukova, poseban je vid komunikacije između jedinki čopora i između susjednih čopora, a najčešće se može čuti u ljetnim mjesecima, za razliku od uvriježenog mišljenja da zimi i za punog mjeseca vukovi najviše zavijaju. Naime, u ljetnim mjesecima, mladi vukovi uče zavijati i na taj način se redovito glasaju, posebno na mjestima gdje se čopor okuplja tzv. okupljalištima. Upravo su probe zavijanja znanstvena metoda putem koje se, imitacijom zavijanja i eventualnog vučjeg odaziva, može redovno utvrditi da li je roditeljski par vukova, koji se jedini u čoporu pari, imao te godine potomstvo.
Brlozi i ležajevi
Vuk preferira ležati ispod nekakvog zaklona, ali vukovi u suhim područjima odmarat će se i na otvorenom. Brlozi za vučiće uglavnom se prave tijekom ljeta, i to tako da iskorištavaju postojeća skloništa kao što su procjepi u stijenama, litice koje tvore nadstrešnice ili rupe u zemlji pokrivene gustom vegetacijom. To se mjesto prepoznaje po ostacima kostiju, izmeta, dlake i ostalih tragova vuka. Brlozi se uglavnom prave na par stotina metara od izvora vode i okrenuti su prema jugu kako bi ulazilo što više svjetla.
SMEĐI MEDVJED
Otisak šapa
Otiske medvjeđih šapa lako je razlikovati od drugih životinja s obzirom na to da medvjedi u hodu dodiruju tlo cijelim tabanima, baš poput čovjeka. Tako ostavljaju trag koji nije sličan niti jednoj drugoj vrsti u našim staništima. Uglavnom se može vidjeti pet prstiju s pandžama koje su na prednjim nogama osobito dugačke (5-6 cm) i snažne. Njima raskopavaju zemlju, trule panjeve, mravinjake, ubijaju i kidaju plijen. Prednja šapa je kraća od stražnje i šira je nego duža, dok je stražnja šapa duža nego šira. Otisak zadnje šape često podsjeća na trag ljudskog bosog stopala, tako da se planinari često zimi znaju šaliti pitanjem „tko je hodao bos“?. Za razliku od mačke, medvjed ne uvlači svoje pandže u mekuši. Tragovi malih medvjedića slični su jedino tragu jazavca, ali ako se radi o medvjediću, obično se u bližoj okolini mogu pronaći i tragovi majke.
Medvjeđi izmet
Medvjeđi izmet uglavnom ima dijametar od 4 do 7 cm. Kako pada na pod tako se razlama na segmente i može imati tupe, odlomljene rubove ili imati oblik velike „gomile“. Izmet varira ovisno o tome što medvjed jede u kojem dijelu godine. U izmetu medvjeda se uz mali udio hrane životinjskog podrijetla nalazi većinom biljni sadržaj, poput različitih trava, bobica i voća. S obzirom na to da medvjedi slabo probavljaju biljni materijal, pojedini se dijelovi hrane u izmetu mogu dobro prepoznati. Prikupljanjem velikog broja uzoraka medvjeđih izmeta, putem DNA analize, znanstveno je procijenjena brojnost medvjeda u Hrvatskoj.
Oznake na stablu
Medvjed se ponekad služi stablima kao „oglasnom pločom“. Uglavnom odabire velika stabla crnogorice u blizini putova ili mjesta hranjenja. Grize ih, grebe ili se češe o njih. Na taj način na kori drveta ostavlja svoje dlake i svoj miris kako bi drugim medvjedima javio da je u blizini.
Zimski brlog ili dnevni ležaj
Medvjedi zimuju u šupljinama stijena ili na tlu među korijenjem velikog drveća. Ulaz u brlog je najčešće uzak, a obično sadrži ležaj od grančica, suhe trave ili lišća. Medvjedi u brlozima spavaju zimski san. Dnevni ležaji su mjesta gdje se medvjedi preko dana odmaraju, a nalaze se često na padini iza nekog većeg stabla ili grma. Prepoznati se mogu po uklonjenom lišću s tla i ulegnuću u krugu od 50 do 90 cm.
EUROAZIJSKI RIS
Otisak šapa
Trag risa je okrugao, dužine 6,5 cm, širine 5,5 cm dok dužina koraka iznosi između 80 – 120 cm. Prepoznatljiv je po tome što se vide samo jastučići šapa bez tragova kandži. Ris za razliku od drugih većih predatora u našim šumama, ima mogućnost uvlačenja kandži dok hoda, pa ukoliko trag ima vidljive otiske kandži, možemo biti sigurni da to nisu otisci šapa risa već možda vuka, psa, lisice ili čaglja koji im mogu nalikovati. Ris često u hodu zadnju šapu podiže direktno u otisak prednje šape. Na prednjim nogama imaju po pet, a na stražnjim 4 prsta. Zbog dugačkih nogu i kratkog repa ris teško balansira pa je manje sposoban od drugih mačaka penjati se po drveću, no stoga vješto hoda po nižim položenim granama, hridinama ili zidovima, te s lakoćom preskače prepreke. Ris ima velike šape na kojima mu tijekom zime naraste gušća dlaka što mu omogućava dobru prilagodbu za kretanje po snijegu. Unatoč tome ris radije za kretanje koristi tragove drugih životinja ili čovjeka u snijegu kao bi manje močio šape.
Izmet risa
Risji izmet često sadrži dlaku pojedenog plijena, ali u znatno manjoj količini od vučjeg izmeta. Može sadržavati komadiće kosti ili vlati trave i često ga prati miris urina karakterističan za mačke. Ne sadrži hranu ljudskog porijekla. Izmet u obliku kobasice često na jednom kraju ima zašiljeni vrh i može se sastojati od više manjih segmenata (1–2 puta veći u širinu u odnosu na duljinu). Ris zakapa izmet slično domaćoj mački, ali to nije pravilo, osobito kod starijih jedinki. Ipak, ako je izmet pronađen na izrazito vidljivom mjestu (sredina puta, izložena stijena..) to nam upućuje da NE potječe od risa već neke druge vrste (vuk, lisica..). Ris često ostavlja izmet uz veće kamenje, cjepanice ili debla.
Glasanje
Glasaju se za vrijeme parenja kad se mužjaci i ženke dozivaju glasnim mijaukanjem, a nešto je tiše odazivanje između majke i mladunaca.
Trljanje
Poput drugih mačaka, ris se često trlja o predmete (drveće, ogradu…) i na njima često možemo naći njegove dlake. Dlaka može biti do 5 cm duga i kovrčava ili ravna, često prema korijenu tanja i bjelja, u sredini žuta ili narančasta, a na vrhu crna. Trljanjem o predmete ris ostavlja svoj miris i na taj način javlja drugim risovima svoju lokaciju.
Označavanje
Ris označava svoj teritorij urinom i izlučevinama iz posebnih žlijezdi koje se nalaze pod repom i na donjoj strani šapa. Ostavljajući svoj miris, javlja drugim risovima svoj spol i, u sezoni parenja traži li družicu/druga ili ne. Iako većinu godine nisu vidljivi, ove znakove lako možemo uočiti zimi i prikupiti ih za genetsko uzorkovanje.
- SI
1. INFO TABLA
Tik ob bregu reke Kolpe je bilo v okviru projekta Carnivora Dinarica postavljenih pet interpretativnih lokacij in počivališč, opremljenih z nadstreški, opazovalnicami in razglednimi ploščadmi ter izobraževalnimi info-tablami.. Obiščite jih in se seznanite z biologijo in znanstvenimi zanimivostmi velikih zveri, njihovo zaščito in njihovim pomenom za ekosistem. Preučite in se naučite sledi, po katerih jih lahko prepoznate ter se naučite, kako se obnašati v njihovem habitatu.
"V našem skupnem interesu je ohraniti velike zveri v naravi za človekovo prihodnost na Zemlji. Za to se moramo naučiti deliti habitat z njimi. "
2. INFO TABLA
VLOGA VELIKIH ZVERJ V EKOSISTEMU, NJIHOVA ZAŠČITA IN GROŽNJE IN SOBIVANJE S ČLOVEKOM
Velike zveri so pomemben del biotske raznovrstnosti območja, pa tudi kazalniki kakovosti in ohranjenosti tega območja v naravi. Od davnih časov si delijo svoj življenjski prostor s človekom, pa tudi človek z njimi. Sivi volk, evrazijski ris in rjavi medved so po velikosti in telesni masi največji plenilci gorskih gozdov. Pomagajo v procesu naravne selekcije, igrajo vlogo vrhunskih plenilcev v habitatu in pozitivno vplivajo na naravno selekcijo, lovijo pa praviloma plen, ki ga je oslabila bolezen ali izčrpanost. S svojim pomembnim vplivom na naravno uravnavanje števila plena lahko ublažijo tudi širjenje nekaterih okužb, z delovanjem na celoten ekosistem, z urejanjem števila rastlinojedih živali, pa zagotavljajo enega od pogojev za naravno obnovo gozdov in tako igrajo posredno vlogo pri blaženju neugodnih podnebnih sprememb. Ker pa je človek v zadnjih nekaj stoletjih razvil svoje dejavnosti, zlasti kmetijstvo in živinorejo, ter razširil svoj življenjski prostor, so velike zveri zanj postale ovira. Iz tega časa izvirajo številni predsodki, zmote in strahovi, zato se je namesto sobivanja z velikimi zvermi začelo njihovo sistematično iztrebljanje, kar je pripeljalo skoraj do skrajnosti njihovega preživetja.
Danes se je ta odnos spremenil in vložena so velika prizadevanja za ohranitev teh živali s kar najbolj harmoničnim sobivanjem s človekom. Gorski kotar je kot optimalen habitat za te plenilce vključen v evropsko ekološko mrežo Natura 2000 z namenom ohranjanja ugodnega števila teh velikih plenilcev. Izzivi so veliki, ker veliki mesojedi potrebujejo in s tem tudi naseljujejo večja območja, zaradi svoje prehrane pa pogosto povzročajo ljudem določeno materialno škodo. Tako volkovi pogosto napadejo čredo nevarovanih ovac, medved vdre v čebelnjake, ris pa se zna »pogostiti« v kokošnjaku. Volk in ris se prehranjujeta z divjimi živalmi, ki so zanimive za lov. Da bi zmanjšali negativen odnos do zveri, zlasti zaradi škode, ki jo povzročajo živini, je bil organiziran sistem donacij električnih ograj in nabava pastirskih psov, ki lahko učinkovito varujejo človekovo živino. Nič manj pomemben ni tudi sistem odškodnin in izplačil gospodarske škode. Tudi v primeru nevarnosti in večje škode za strogo zaščitene vrste obstaja možnost določitve odstrelne kvote, vendar le, če to ne ruši stabilnosti populacij teh vrst.
Poleg iztrebljenja, ki so ga v preteklosti utrpeli velike zveri v Gorskem kotarju, je nezakonit odstrel kljub zaščiti prisoten še danes, te karizmatične živalske vrste pa se soočajo tudi s številnimi drugimi izzivi. Najpogostejši razlogi za ogrožanje so uničenje habitata, poškodbe na cestah in nezakonit odstrel. Zato je danes redko mogoče najti večja območja mirnih in ohranjenih gozdnih območij, ki so potrebna za iskanje varnih jam, brlogov in dnevnih počivališč, pomembnih za nemoten življenjski cikel velikih zveri. Gosta mreža cest zmanjšuje življenjski prostor velikih zveri, hkrati pa jim otežuje gibanje, iskanje partnerja in iskanje hrane. Tudi zastrupitev volkov in drugih divjih živali je na nekaterih območjih še vedno prisotna. Problem je tudi odvzem mladičev iz narave, pri risih pa genetska sorodnost, torej razmnoževanje v sorodstvu. Ena od groženj so tudi odlagališča odpadkov, ki so najbolj uničujoča za medvede, ki jih ti, ko se naučijo, da gre za lahko dostopen vir hrane, redno obiskujejo. Takšni medvedi spremenijo svoje vedenje in brez prirojenega strahu vstopajo v poseljena območja, kar lahko privede do neželenih situacij, ki se pogosto končajo s prisilnim odstrelom problematičnega medveda. Izobraževanje o pravilnem odlaganju odpadkov, da medvedi do njih nimajo dostopa, navodila o zaščiti živine z električnimi ograjami ali s pomočjo pastirskih psov ter kakovostna in znanstveno utemeljena dejstva o obnašanju v gozdu so le nekateri od načinov preprečevanja konfliktov.
Volk in ris sta na Hrvaškem na podlagi Zakona o varstvu narave strogo zaščiteni vrsti. To pomeni, da jih ne smemo motiti, jih namerno loviti ali držati v ujetništvu, jih vzrejati, poškodovati, prodati ali ubiti, prav tako pa je prepovedano tudi uničevanje njihovega habitata. Medved je po Zakonu o varstvu narave in Zakonu o lovu zaščitena vrsta. Medved se na Hrvaškem upravlja v skladu z nacionalnim Načrtom upravljanja rjavega medveda. Poleg domače zakonodaje so velike zveri zaščitene tudi z mednarodnimi predpisi in direktivo Evropske unije.
Poglabljanje znanja o načinih in ozaveščanje o pomenu sobivanja ljudi in velikih zveri so eden od ciljev Interreg projekta Carnivora Dinarica. V obdobju dveh let in pol bo več kot 280 ljudi z različnih območij in prebivalcev problematičnih območij opravilo zanimiva izobraževanja.
- Ne tecite, ne plezajte po drevesih in ne plavajte, ker medved vse to dela bolje od nas.
- Medved lahko teče s hitrostjo do 50 km/h.
- Če se medved dvigne na zadnje noge, to pomeni, da je radoveden, ne pa da vas bo napadel.
- Če z mirnim glasom opozorimo nase, nas bo medved opazil in odšel.
- Neposredni napadi medveda na ljudi so redki, medved lahko napade le, če se počuti ogroženega.
- Psa imejte na povodcu. Če vaš pes naleti na medveda, bo verjetno tekel neposredno nanj in ga pripeljal k vam, ko bo iskal varnost.
- Medved včasih izvede t.i. lažni napad: večkrat se zaleti proti nam brez namena, da bi nas resnično napadel, rad bi nas samo prestrašil in odgnal.
- Volk je zelo plašna žival in se človeku izogiba tudi v tropu.
- V primerjavi z medvedom so srečanja z volkom zelo redka.
- Izjemno dobri čuti, zlasti vonj, omogočajo volku, da se odmakne od človeka že daleč pred morebitnim srečanjem.
-
Zaradi majhnega števila njihove populacije ter velike previdnosti, se lahko risa v naravi izjemno redko sreča.
-
O napadu zdravega risa na človeka še niso poročali.
3. INFO TABLA
SIVI VOLK
Volčji iztrebki
Volčji iztrebki v glavnem vsebujejo dlake, drobce kosti in druge znake, ki kažejo na mesojedo prehrano. Ima močan in neprijeten vonj, volkovi pa jih pogosto pustijo na "strateških" mestih v svojem habitatu, da označijo svoje ozemlje in obvestijo druge volkove o njihovi prisotnosti.
Odtis šap
Volčjo sled običajno lahko zaznamo pozimi, v snegu, tako da ji sledimo dovolj dolgo, da ugotovimo, ali gre res za volka in koliko posameznikov je, saj v še posebej globokem snegu volkovi hodijo v koloni in hodijo po stopinjah prejšnjih volkov, da ne bi izgubljali dodatne energije pri gibanju.
Odrasli volkovi hodijo po prstih in pustijo rahlo zaobljen odtis s štirimi blazinicami prstov in sledmi krempljev, dolgih 9-13 cm. Te odtise je mogoče enostavno zamenjati z odtisom pasjih tac in zato te možnosti ni mogoče popolnoma izključiti. Nemogoče je nedvoumno identificirati volka na podlagi enega samega odtisa šape.
Zavijanje volka
Tuljenje pri volkovih je posebna oblika komunikacije med posamezniki iz tropa in med sosednjimi tropi, najpogosteje pa jih lahko slišimo tuliti v poletnih mesecih, v nasprotju s splošnim prepričanjem, da volkovi največkrat tulijo pozimi in med polno luno. Mladi volkovi se namreč v poletnih mesecih učijo tuliti in se tako redno oglašajo, zlasti na mestih, kjer se trop zbira, torej na t.i. zbirališčih. Prav poskusi tuljenja so znanstvena metoda, s katero je mogoče s posnemanjem tuljenja in možnim odzivom volka redno ugotavljati, ali je imel starševski par volkov, ki je edini v tropu, to leto potomce.
Brlogi in prostori za ležanje
Volk najraje leži pod kakšnim zavetiščem, vendar pa lahko volkovi v suhih prostorih počivajo tudi na prostem. Brlogi za mlade volkove večinoma delajo poleti z izkoriščanjem obstoječih zavetišč, kot so razpoke v skalah, pečine, ki tvorijo nadstreške ali luknje v tleh, pokrite z gostim rastlinjem. Ta kraj je prepoznaven po ostankih kosti, iztrebkih, dlaki in drugih sledi volkov. Brlogi so večinoma narejeni nekaj sto metrov od vodnega izvira in so obrnjeni proti jugu, da prepuščajo čim več svetlobe.
RJAVI MEDVED
Odtis šap
Odtise medvedjih šap je enostavno razlikovati od drugih živali, saj se medvedi dotikajo tal s celotnim stopalom, tako kot človek. Tako pustijo sled, ki ni podobna nobeni drugi vrsti v naših habitatih. Večinoma lahko vidite pet prstov s kremplji, ki so še posebej dolgi (5-6 cm) in močni na sprednjih nogah. Z njimi kopljejo tla, strohnele panje, mravljišča, ubijajo in trgajo plen. Sprednja taca je krajša od zadnje in širša kot daljša, zadnja pa daljša kot širša. Odtis zadnje šape pogosto spominja na sled človeškega bosega stopala, zato se planinci pozimi pogosto znajo šaliti z vprašanjem »kdo je hodil bos? «. Za razliko od mačke medved ne vleče krempljev v mehki del stopala. Sledi medvedjih mladičev so podobne le še sledi jazbeca, če pa gre za medvedka, lahko sledove mame običajno najdemo v neposredni bližini.
Medvedji iztrebki
Medvedji iztrebki imajo navadno premer od 4 do 7 cm. Ko pade na tla, se razbije na segmente in ima lahko tope, odlomljene robove ali pa ima obliko velikega »kupa«. Iztrebki se razlikujejo glede na to, kaj medved je v določenem delu leta. V iztrebkih medvedov se skupaj z majhnim deležem hrane živalskega izvora najdejo večinoma rastlinske vsebine, na primer različna zelišča, jagodičje in sadje. Ker imajo medvedi slabo prebavo rastlinskega materiala, je mogoče nekatere dele hrane v iztrebkih še dobro prepoznati. Z zbiranjem velikega števila vzorcev medvedjih iztrebkov so z analizo DNK znanstveno ocenili število medvedov na Hrvaškem.
Oznake na drevesih
Medved drevesa včasih uporablja kot "oglasno desko". V glavnem izbira velike iglavce v bližini poti ali mest hranjenja. Grize jih, jih opraska ali se ob njih praska. Na ta način na lubju pusti dlake in svoj vonj, da drugim medvedom sporoči, da je v bližini.
Zimski brlog ali prostor za ležanje podnevi
Medvedi prezimijo v kamnitih votlinah ali na tleh med koreninami velikih dreves. Vhod v brlog je običajno ozek in običajno prekrit z vejami, suho travo ali listjem. Medvedi v brlogih spijo zimsko spanje. Dnevni prostori za ležanje so prostori, kjer medvedi počivajo podnevi in se pogosto nahajajo na pobočjih za večjimi drevesi ali grmi. Prepoznamo jih po listih, odstranjenih in poležanih po tleh v krogu od 50 do 90 cm.
Evroazijski Ris
Odtis šap
Risova sled je okrogla, dolga 6,5 cm, široka 5,5 cm, dolžina koraka pa je med 80 - 120 cm. Prepoznamo jo po tem, da so vidne samo blazinice šap, brez krempljev. Ris ima, za razliko od drugih večjih plenilcev v naših gozdovih, sposobnost, da med hojo uvleče kremplje, zato smo lahko, če so v sledi vidni odtisi krempljev, prepričani, da to niso odtisi šap risa, ampak gre morda za volka, psa, lisico oz. šakala, katerih sled je lahko podobna risovi sledi. Ris pri hoji pogosto zadnjo tačko položi neposredno v odtis sprednje tace. Na sprednjih nogah imajo 5 prstov, na zadnjih pa 4 prste. Zaradi dolgih nog in kratkega repa se ris težko uravnovesi, zato je manj sposoben kot druge mačke za plezanje po drevesih, vendar pa zato lahko spretno hodi po nižje položenih vejah, pečinah ali stenah in zlahka skače čez ovire. Ris ima velike tace, na katerih mu pozimi zraste debelejša dlaka, kar mu omogoča, da se lahko dobro prilagodi gibanju po snegu. Kljub temu se ris v snegu raje premika po odtisih drugih živali ali ljudi, da si manj zmoči tace.
Iztrebki risov
Risovi iztrebki pogosto vsebujejo dlake pojedenega plena, vendar pa v precej manjši količini kot volčji iztrebki. Lahko vsebuje koščke kosti ali vlakna trave in pogosto ga spremlja vonj urina, značilen za mačke. Ne vsebuje hrane človeškega izvora. Iztrebki v obliki klobase imajo pogosto na enem koncu koničast vrh in so lahko sestavljeni iz več manjših segmentov (1-2 krat večji po širini kot po dolžini). Ris zakoplje iztrebke kot to počne domača mačka, vendar to ni pravilo, zlasti ne pri starejših posameznikih. Če pa iztrebek najdemo na zelo vidnem mestu (sredi ceste, na izpostavljeni skali ...), to pomeni, da ta iztrebek NI od risa, ampak od neke druge vrste (volk, lisica ...). Ris pogosto pusti iztrebke ob večjih kamnih, hlodih ali deblih.
Oglašanje
Oglašajo se med parjenjem, ko se samci in samice kličejo z glasnim mijavkanjem, med mamo in mladiči pa je oglašanje nekoliko tišje.
Drgnjenje
Tako kot druge mačke se tudi ris pogosto drgne ob predmete (les, ograje ...), zato na njih pogosto najdemo njegovo dlako Dlaka je lahko dolga do 5 cm, kodrasta ali ravna, pogosto tanjša in bolj bela proti korenini, na sredini rumena ali oranžna, na vrhu pa črna. Ris z drgnjenjem ob predmete pusti svoj vonj in tako javi drugim risom svojo lokacijo.
Označevanje
Ris označuje svoje ozemlje z urinom in izločki iz posebnih žlez, ki se nahajajo pod repom in na spodnji strani tac. Ko pusti svoj vonj, drugim risom javi svoj spol in ali v sezoni parjenja išče družico / partnerja ali ne. Čeprav večino leta niso vidni, jih pozimi zlahka opazimo in zbiramo za genetsko vzorčenje.
