4. INTERPRETACIJSKA TOČKA / TOČKA TUMAČENJA - PLEMENITAŠ

1. INFO PLOČA

Dolina Kupe pripada zaštićenom prirodnom području Republike Hrvatske , a sama rijeka Kupa kategorizirana je kao vodotok 1. kategorije. Kroz područje Grada Vrbovskog Kupa protječe u dužini od 29 km i predstavlja prirodnu granicu s Republikom Slovenijom . Dolinu Kupe karakterizira prelijep krajolik, raznolikost obale i korita, izuzetna čistoća i bistrina vode. Dok teče gorskom Hrvatskom, Kupa je po svim svojim karakteristikama prava planinska rijeka koja svojim prirodnim tokom, brzacima i slapovima postaje prava turistička atrakcija sama po sebi, a pruža i mnogobrojne sportsko-rekreacijske mogućnosti. U vrijeme ljetnih mjeseci ugodna temperatura vode privlači kupače i turiste, a boravak u atraktivnim kućama za odmor mjesto je za savršeno opuštanje tijekom cijele godine.

Sela Zaumol, Zapeć, Plemenitaš, Blaževci i Štefanci ( zaštićene su ruralne cjeline na području Grada Vrbovskog) , predstavljaju vrijedno etnološko naslijeđe i primjere tradicijske arhitekture koja se ogleda u očuvanim primjercima starinske goranske kuće , danas gotovo iščezle. U izgradnji kuća korišteni su samo izvorni materijali, i to drvo:smrekovo i jelovo, te kamen , a krovovi su uglavnom bili prekriveni šindrom. Ulazna prostorija u goransku kuću bila je kuhinja koju ovdje nazivaju sala ili veža. Najznačajnije mjesto svake kuhinje svakako je pripadalo ognjištu ili peći na kojoj se kuhala hrana. Nekoć su seoske kuće imale otvorena ognjišta ispred kojih je dio stropa kuhinje bio nadsvođen voltom kako bi se krovište kuće zaštitilo od iskre iz ognjišta. Soba seoske kuće redovito je imala zidanu peć za zagrijavanje prostorija. Namještaj je bio proizvod seoskih majstora - stolara. Uglavnom su to : postelje, stolovi, stolci, škrinje te boro-ormari s ladicama. Posuđe i sitniji inventar držali su se u ormarićima ili zidnim policama. Uz obavezne škrinje za robu, kuća je nekoć imala i škrinju za brašno te bačve, drvene posude od dužica u kojima se sirilo mlijeko i izrađivao maslac. To je sirnica:uska visoka posuda i stap sa stepaljkom.

Kupsku dolinu okružuju plodna polja pa je stanovništvo u prošlosti većinom živjelo od poljoprivrede koja je bila glavna seoska djelatnost. Danas se obrađuje nešto obližnjih njiva i pokoji vinograd.

U obližnjem mjestu Blaževci dugi je niz godina, sve do 1982. kad je izgrađen drveni most na betonskim nosačima prometovala skela povezana sajlom na obje strane obale Kupe. Skela nije bila velikog kapaciteta, do tri tone nosivosti, no njome su se bez problema prevozili ljudi, trupci, stoka, a mogla je čak prevesti i dva manja automobila. U selu su nekada na slapu postojali stari mlin i pilana, koja je radila sve do 1998.godine, a danas služi kao skladište.

 

Pred četrdesetak godina djeca su školu polazila u Plemenitašu, tada vrlo velikoj i moderno uređenoj školskoj zgradi. Ona je s vremenom, okupljajući sve manji broj đaka,nažalost zatvorena. U međuvremenu je u plemenitaškoj školi otvorena danas već nadaleko poznata Oblikovna likovna radionica Plemenitaš koju svakako valja posjetiti.

S obzirom da su istaknuti predjeli uz rijeku Kupu u zoni Natura 2000., od iznimne je važnosti sačuvati prirodne i ekološke krajobrazne vrijednosti, te uskladiti turističke trendove sa zaštitom, očuvanjem staništa i poboljšavanjem statusa zaštite velikih zvijeri: euroazijskog risa, sivog vuka i smeđeg medvjeda. Područje Vrbovskog prirodno je stanište svih triju vrsta velikih zvijeri. Iako o velikim zvijerima ljudi imaju brojne predrasude, često i neopravdano od njih strahuju, iznimno je važno produbljivanje znanja i podizanje svijesti o važnosti suživota ljudi i velikih zvijeri , što je upravo cilj Interreg projekta „Carnivora Dinarica“ . U sklopu projekta uređeno je pet interpretacijskih lokacija te vas sve pozivamo da ih posjetite i naučite nešto više o tim veličanstvenim životinjama koje obitavaju u našim šumama.

 

 

2. INFO PLOČA

 

STANIŠTE
Vukovi mogu živjeti u svakom staništu koje podržava dovoljno plijena i koje im omogućava zaklon. Vukovi su se do današnjih dana uspjeli održati u teško pristupačnim područjima, pa ih se često doživljava i simbolom divljine. U Americi ga možemo pronaći u prostranoj tundri, preriji, polupustinjskim predjelima, planinama i sjevernim šumama, u Aziji u tundri, tajgi, stepama, polupustinjama i na većim nadmorskim visinama, dok u Europi uglavnom nastanjuje šume. U Gorskom kotaru, vukovi obitavaju u najmanje 6 stabilnih čopora s 2- 6 jedinki.

Zabilježeno je da se u Hrvatskoj praćeni vukovi najčešće zadržavaju u šumi hrasta medunca i bijelog graba ili u degradiranim stadijima te šume. Od ostalih „tipova“ vegetacije često su zalazili i u guste sastojine šmrike. Osim za livade, pašnjake i kamenjare, gustoća vegetacije na mjestu nalaza vukova bila je u prosjeku 97,2%. Položaji vukova na livadama, pašnjacima i kamenjarima, koji daju slabiji zaštitni pokrov, otkriveni su u sumrak, svitanje ili noću. Usporedbom udaljenosti položaja vukova od najbliže kuće, ceste i izvora vode s nasumično izabranim položajima, pokazalo se da vukovi biraju mjesta dalje od kuća, a bliže izvoru vode.

Vuk živi, lovi plijen i odgaja potomstvo u čoporu, odnosno porodičnoj skupini koja se sastoji od roditeljskog para i potomaka iz jednog ili dva prethodna legla. Čopor ima svoj teritorij koji aktivno brani od susjednih vučjih čopora. Teritorij mora biti dovoljno velik da na njemu pripadnici čopora mogu uhvatiti dovoljno plijena za svoju prehranu i posebno za prehranu legla. Za odgoj legla trebaju imati i mjesto za brlog, koje je mirno i lako pristupačno vučjim lovnim terenima. Unošenje zapreka u teritorij pojedinog čopora može onemogućiti opstanak cijele zajednice. Na premalom terenu vuk neće naći dovoljno hrane za podizanje potomstva, pa će cijela zajednica ubrzo propasti. U međuvremenu se mogu očekivati i povećane štete na domaćim životinjama, a sve zbog nedostupnosti prirodnog plijena. Ograničenje kretanja i druge promjene staništa, nastale izgradnjom prometnice, utječu i na biologiju, a time i na veličinu populacija prirodnog plijena (uglavnom parnoprstaša) i na populaciju vuka. Najčešća su zapreka u staništu prometnice, posebno autoceste. One utječu na uvjete života vukova i stoga treba omogućiti nesmetani prelazak trase autoceste na svim kritičnim mjestima. Mjesta gdje vukovi i druge životinje mogu prijeći autocestu prostori su iznad tunela, ispod vijadukata te posebno izgrađeni zeleni mostovi. Svaka od tih struktura mora biti dovoljno velika da bi se životinje osjećale sigurnima da ih upotrijebe za prelazak na drugu stranu autoceste.

 

 

STANIŠTE
Staništa smeđeg medvjeda su velika, neprekinuta područja bogata raznolikim biljnim pokrovom u kojima nalazi hranu, zaklon i pogodan prostor za brlog. Najviše mu odgovaraju listopadne šume koje proizvode krupno sjeme (bukvica, kesten, žir), ali mu trebaju i zeljaste biljke u proljeće te šumski plodovi (maline, kupine, borovnice) tijekom ljeta. Radi zaklona i paše važno je također postojanje guštika i livada. Svoju prisutnost „oglašavaju” ogrebotinama na stablu te mirisima. Životni je prostor mužjaka veći i na njemu može biti nekoliko ženki. Mužjaci i ženke susreću se jedino za vrijeme parenja potkraj proljeća i ostaju zajedno od nekoliko dana do nekoliko tjedana. Za preživljavanje novorođenih medvjedića u zimsko doba u brlozima je presudan mir u staništu, ali na reprodukciju medvjeda snažno utječe i kvaliteta ostalih čimbenika. Kao i većina drugih velikih zvijeri, medvjed ima veliki životni prostor. Ženke uspostavljaju svoj životni prostor pored prostora svojih majki, dok mužjaci odlaze dalje u potragu za vlastitim područjem. Medvjed je jednako aktivan danju i noću. Njegova aktivnost ovisi o okolišnim uvjetima, količini dostupne hrane i ljudskoj aktivnosti. Iako je medvjed strogo zaštićen na državnoj i međunarodnoj razini, čovjek i dalje predstavlja najveću opasnost njegovu opstanku. Veliku opasnost predstavlja i mreža prometnica koja onemogućuje prirodne migracije medvjeda te na kojima oni često stradavaju, a ponekad mogu izazvati i genetičku izolaciju pojedinih manjih populacija. Osim što jedinke često stradavaju na samim prometnicama, ugroženi su i uzimanjem mladunaca iz prirode. Odlagališta raznog otpada privlače medvjede bliže naseljima, te se oni polako navikavaju na ljude što uzrokuje promjene u njihovom ponašanju. Posljedica toga je formiranje problematičnih medvjeda koji najčešće bivaju odstrijeljeni zbog potencijalne opasnosti za ljude. Nestanak medvjeda u velikom dijelu Europe posljedica je dugotrajnog lova i krivolova kojima je ova vrsta uništavana jer je smatrana nepoželjnom. Međutim danas su mogućnosti povratka dodatno ograničene gubitkom staništa ili neprihvaćanjem od lokalnog stanovništva.

 

 

U Hrvatskoj su staništa euroazijskog risa šumovita brdsko-planinska područja Dinarida, od hrvatsko - slovenske granice na sjeverozapadu do granice s Bosnom i Hercegovinom na jugoistoku. Brojnost risova u Hrvatskoj procjenjuje se na oko 80 jedinki. U Gorskom kotaru ris nalazi izuzetno povoljno stanište budući ovaj kraj obiluje prostranim i mirnim staništima, skrovitim mjestima, stijenama i kamenim blokovima - lokalitetima koji mu pružaju zaklon i hranu. Tako i jedan od najviših vrhova Gorskog kotara , ujedno i nacionalni park, nosi ime Risnjak, po risovima, koji su oduvijek obitavali u njegovim vrletnim šumama.
Osim hrane, ris od staništa zahtijeva mogućnost zaklona za dnevni odmor i posebno zaklona za odgoj mladih. Hoće li ris opstati u određenom staništu bitno određuju količina raspoloživog plijena, cjelovitost staništa, smrtnost izazvana od čovjeka, i to kroz mogući ilegalni lov, stradavanje u prometu i na druge načine. Gustoća ljudske naseljenosti može utjecati na veličinu populacije plijena, pa time i na kvalitetu staništa za risa. Što je veća naseljenost ljudi raste i rizik susreta risa s čovjekom, odnosno mogućnost da bude ilegalno odstrijeljen. S druge strane, u gušće naseljenim područjima veća je i mogućnost da ris pričini štetu tražeći plijen među vrstama domaćih životinja. Prometna i druga infrastruktura može djelovati kao element fragmentacije staništa, kao izvor izravne smrtnosti, ali i ograničenja za populacije plijena. Mrežom autocesta Karlovac – Rijeka i Bosiljevo – Split, stanište risa uvjetno je podijeljeno u četiri dijela. Iako te prometnice imaju utjecaj na kvalitetu staništa i mogućnosti kretanja svih životinja pa tako i risa, zbog velikog broja i duljine objekata za prijelaz na autocesti smatra se da je osigurana dovoljna propusnost.

3. INFO PLOČA

 

Vuk je izrazito teritorijalna životinja i živi u čoporu u kojem svaki član čopora sudjeluje u lovu, raz
množavanju i zaštiti njihovog teritorija. Iako su vukovi prije svega orijentirani na svoje obitelji, to ne znači da se ne druže s ostalim vukovima izvan čopora. Vukovi su vrlo komunikativni i koriste se raznim zvukovima i govorom tijela, kako bi prenijeli svoju poruku.

 

Vukovi imaju i snažnu emocionalnu vezu sa svojim prijateljima, a to najbolje pokazuje činjenica da kad neki član čopora ugine, drugi vukovi tuguju. Kod nekih treba i do 6 tjedana da se njihov život vrati u normalu, a depresija se lako može uočiti po pognutoj glavi i repu, sporom hodanju te krikovima.

 

Odrasli vukovi hodaju na prstima i ostavljaju blago zaobljeni otisak sa središnjim jastučićem i 4 jastučića prstiju i tragovima kandži, duljine 9 do 13 cm. Prsti su vrlo simetrični. Ovi otisci lako se mogu zamijeniti s otiskom šape psa i ta se mogućnost ne može potpuno isključiti. Stoga je nemoguće nedvojbeno identificirati vuka na temelju jednog otiska šape. Pojava kretanja vukova u koloni posebno je uočljiva u dubljem snijegu, kada vukovi krećući se u koloni, gaze u stope prethodnog vuka kako bi se manje umarali. Takva prtina odaje nam dojam da je njome prošao jedan vuk, a u stvarnosti je prošao čitav čopor od nekoliko jedinki.

Često se susrećemo s izrazom „vuk samotnjak“, no riječ je zapravo o vukovima koji napuštaju roditeljski čopor s ciljem zasnivanja vlastitog čopora. Kada su u potrazi za partnerom i područjem koje nisu zauzeli drugi čopori, moguće je učestalo viđati jednog vuka - „vuka samotnjaka“. Takve vukove koji napuštaju čopore, nazivamo disperzeri, a disperzija je samo faza u životu vukova. Nekada se vjerovalo da su vukovi samotnjaci stari vukovi „koje je čopor odbacio“, ali istina je da su disperzeri mladi vukovi u dobi od jedne do tri ili četiri godine.

Uvriježeno je da vukovi love samo noću, no istina je zapravo da su vukovi aktivni danju i noću. Ukoliko se mnogo ljudi kreće kroz njihovo područje tada većinu svojih aktivnosti prebacuju na vrijeme sumraka i noći.
Vukovi obično izbjegavaju kontakt s ljudima. Vrlo malo ljudi primjećuje kada su vukovi u blizini. Čak i ako je vuk odmah pored planinarske staze, sakrit će se i čekati dok ljudi ne prođu, a ako bude iznenađen ili neočekivano otkriven, vuk će se povući ili udaljiti. Općenito govoreći, u slučaju susreta s vukom, vrijedi slijedeći savjet: ostanite mirni. Ako se zbog male udaljenosti osjećate nelagodno možete glasno vikati ili pljeskati, zauzeti agresivan stav i pokušati izgledati veće. Ljudi ponekad pobuđuju interes vukova. Oni tada pozorno prate što se događa. Na taj način upoznaju ljudska naselja i uče koja ponašanja pogoduju njihovoj sigurnosti. Životinje se ni u kojim okolnostima ne bi smjele mamiti hranom ili slijediti, tim više što pojedini vukovi mogu sa zanimanjem gledati drugu stranu. Kao i mladi psi, i mlade vukove vodi razigrana znatiželja. Kada govorimo o opasnosti koju predstavljaju za ljude, vukovi su na „lošem glasu”. No, nema dokaza da vukovi ugrožavaju javnu sigurnost. U prilog tome ide i činjenica da u Europi nije zabilježen napad zdravog vuka na čovjeka unazad sto godina. U Hrvatskoj je zabilježeno svega nekoliko napada vuka na čovjeka, a radilo se isključivo o bijesnim životinjama, uz napomenu da nijedna žrtva tih napada nije smrtno stradala niti umrla od bjesnoće.

 

 

Smeđi medvjed u pravilu je sramežljiv i izbjegava čovjeka. Medvjeda je zapravo teško vidjeti u njegovom prirodnom staništu – najvjerojatnije je da će se povući prije no što ga mi spazimo. Srednjoeuropski medvjed čovjeka ne vidi kao potencijalni plijen. Napadi medvjeda su rijetki i događaju se kad je medvjed iznenađen, izazvan ili kad štiti medvjediće. Kretanje u medvjeđem staništu iziskuje određeni oprez, u smislu da se šumom ne treba kretati pretiho, kako bi se životinji (posebno medvjedici s mladima) dalo dovoljno vremena da vas čuje i da se na miru udalji.

U slučaju napada treba ostati miran, napad dočekati staložen jer postoji mogućnost da se tijekom kretanja prema vama predomisli i okrene. Medvjedice s mladima često koriste taj tzv. lažni napad. Ako se nastavi kretati prema vama treba se baciti na pod licem prema tlu i rukama pokriti glavu (prekrižiti ruke iza vrata i laktovima zaštiti lice). Medvjed tada najčešće malo njuši, ili gura šapama ili vas pokušava pokriti lišćem i zemljom, a nakon nekog vremena odlazi kada shvati da mu niste opasnost. Ukoliko se s njim nađete „licem u lice” u neposrednoj blizini tada treba mirno izdržati taj kontakt Pri tome bi trebalo svrnuti pogled, jer životinje zurenje smatraju izravnom prijetnjom i izazovom, zaustaviti kretanje (ne činiti nagle pokrete), ne govoriti glasno, eventualno šaptom i čekati da medvjedu prođe šok te da se okrene i ode. Tijekom tog perioda on može bučno disati, puhati (najčešće), brundati, ali to treba izdržati mirno, jer svaki vaš nagli pokret će izazvati napad, a zbog blizine nećete moći umaknuti kandžama i zubima.

 

 

PONAŠANJE 

Ris je samotna, lukava i tajanstvena životinja, zbog čega ju je u divljini teško proučavati. Budući da je uglavnom aktivan u sumrak i zoru, ris za dnevno odmorište odabire skrovite guštike ili pak stjenovite terene, s kojih ima dobar pregled na okolni prostor. Tijekom dana spava u gustom grmlju i drugim sigurnim skrovištima. Ris je teritorijalna vrsta i jedinke suprotnog spola druže se jedino u vrijeme parenja. Mužjaci, koji se tijekom sezone parenja međusobno natječu za ženke, ne sudjeluju u skrbi za mladunce. Risovi izbjegavaju ljude i do susreta dolazi vrlo rijetko. To nam potvrđuje da naši risovi u ovom trenutku imaju dovoljno staništa za lov, razmnožavanje i zaklon te mogu živjeti u skladu s lokalnim stanovništvom i posjetiteljima, bez konflikta. Tijekom cijele godine risovi obilaze svoj životni prostor, krećući se ustaljenim stazama i pravcima te posjećujući markirališta, mjesta na kojima ostavljaju svoj mirisni trag ( mokraću i izmet).

Za dugoročni opstanak risova na našem području jednako je važno paziti na njihovo prirodno stanište, kao i na njih same. Ris je selektivni predator i iznimno je važan za održavanje ravnoteže životinjskih vrsta u ekosustavu. Prvenstveno se hrani bolesnim i starim jedinkama, te kontrolira prekomjerno razmnožavanje srna, zečeva i ostalih sisavaca koje lovi, a koji u prevelikom broju mogu naštetiti okolišu. Činjenica da je ris prisutan u našim šumama dodatna je vrijednost za hrvatski eko-turizam.

1. INFO TABLA

Dolina Kolpe spada med zavarovano naravno območje Republike Hrvaške, sama reka Kolpa pa je uvrščena med vodotoke 1. kategorije. Skozi območje mesta Vrbovsko Kolpa teče v dolžini 29 km in predstavlja naravno mejo z Republiko Slovenijo. Za dolino Kolpe je značilna čudovita pokrajina, raznolikost obale in strug, izjemna čistost in bistrost vode. Tam, kjer teče skozi gorsko Hrvaško, je Kolpa prava gorska reka po vseh svojih značilnostih, ki s svojim naravnim tokom, brzicami in slapovi sama po sebi postane prava turistična atrakcija, ponuja pa tudi številne športne in rekreacijske možnosti. V poletnih mesecih prijetna temperatura vode privablja kopalce in turiste, bivanje v privlačnih počitniških domovih pa je kraj za popolno sprostitev vse leto.

Vasi Zaumol, Zapeć, Plemenitaš, Blaževci in Štefanci (to so zaščitene podeželske enote na območju mesta Vrbovsko) predstavljajo dragoceno etnološko dediščino in primere tradicijske arhitekture, ki se odraža v ohranjenih primerkih starinske goranske hiše, ki je do danes skoraj izginila. Pri gradnji hiš so bili uporabljeni le izvirni materiali, in sicer les: smreka in jelka ter kamen, strehe pa so bile večinoma pokrite s skodlo. Vhodni prostor v goransko hišo je bila kuhinja, ki jo tukaj imenujejo sala ali veža. Najpomembnejše mesto vsake kuhinje je zagotovo bilo ognjišče ali peč, na kateri so kuhali hrano. Nekoč so imele kmečke hiše odprta ognjišča, pred katerimi je bil del stropa kuhinje obokan, da bi se streho hiše zaščitilo pred iskrami iz ognjišča. Soba kmečke hiše je imela zidano peč za ogrevanje prostorov. Pohištvo je bilo izdelek vaških mojstrov - mizarjev. To so predvsem: postelje, mize, stoli, skrinje in omare s predali. Posode in manjši inventar so hranili v omaricah ali na stenskih policah. Poleg obveznih skrinj za obleke je imela hiša nekoč tudi skrinjo za moko in sode, lesene sklede iz desk, v katerih so sirili mleko in izdelovali maslo. To je pinja: ozka visoka posoda in palica za stepanje.

Dolino Kolpe obdajajo rodovitna polja, zato je prebivalstvo v preteklosti večinoma živelo od kmetijstva, ki je bilo glavna kmečka dejavnost. Danes se obdeluje le nekaj bližnjih polj in nekaj vinogradov.

V bližnji vasi Blaževci je dolga leta, vse do leta 1982, ko so na betonskih nosilcih zgradili leseni most, na obeh straneh bregov Kolpe deloval splav, ki je bil na obeh straneh povezan z jeklenico. Splav ni imel velike nosilnosti, do treh ton, vendar pa so se na njem brez težav prevažali ljudje, hlodi, živina, lahko pa je prevažal celo dva manjša avtomobila. V vasi je bil nekoč na slapu star mlin in žaga, ki je delovala vse do leta 1998, danes pa služi kot skladišče.

Pred štiridesetimi leti so otroci hodili v šolo v Plemenitašu, v takrat zelo veliko in sodobno šolsko zgradbo. Sčasoma se je šola žal zaprla, saj je bilo v njej vse manj učencev. V vmesnem času so v šoli v Plemenitašu odprli zdaj že dobro znano Delavnico oblikovalske umetnosti Plemenitaš (Oblikovna likovna radionica Plemenitaš), ki je vsekakor vredna ogleda.

Glede na to, da so bolj poznana območja vzdolž reke Kolpe v coni Natura 2000 je izjemno pomembno ohraniti naravne in ekološke krajinske vrednote ter uskladiti turistične trende z varstvom, ohranjanjem habitatov in izboljšanjem zaščitnega statusa velikih zveri: evroazijskega risa, sivega volka in rjavega medveda. Območje mesta Vrbovsko je naravni habitat vseh treh vrst velikih zveri. Ker imajo ljudje veliko predsodkov o velikih zvereh in se jih pogosto tudi neupravičeno bojijo, je izredno pomembno poglobiti znanje in ozavestiti pomen sobivanja ljudi in velikih zveri, kar je pravzaprav cilj projekta Interreg "Carnivora Dinarica". V okviru projekta je bilo urejenih pet interpretacijskih lokacij in vas vabimo, da jih obiščete in tako izveste več o teh čudovitih živalih, ki živijo v naših gozdovih.

 

 

2. INFO TABLA

Volkovi lahko živijo v katerem koli habitatu, kjer imajo na voljo dovolj plena in ki jim nudi zavetje. Do danes so volkovi uspeli preživeti v težko dostopnih območjih, zato so se jih pogosto doživlja kot simbole divjine. V Ameriki volka lahko najdemo v prostrani tundri, preriji, polpuščavskih regijah, gorah in severnih gozdovih, v Aziji v tundri, tajgi, stepah, polpuščavah in na večjih nadmorskih višinah, v Evropi pa večinoma naseljujejo gozdove. IV Gorskem kotarju volkovi živijo v najmanj 6 stabilnih tropih, v katerih živi po 2-6 posameznikov.

Zabeleženo je bilo, da se na Hrvaškem spremljani volkovi najpogosteje zadržujejo v hrastovem gozdu in gozdovih belega gabra ali v degradiranih fazah tega gozda. Od drugih "vrst" vegetacije so zahajali tudi v goste sestave smreke. Razen travnikov, pašnikov in skalnatih površin je bila gostota vegetacije na območju z volkovi v povprečju 97,2%. Položaj volkov na travnikih, pašnikih in skalnatih območjih, ki zagotavljajo slabši zaščitni pokrov, so odkrili le v mraku, ob zori ali ponoči. S primerjavo razdalje položajev volkov od najbližje hiše, ceste in vodnega vira do naključno izbranih položajev se je pokazalo, da volkovi izbirajo mesta dlje od hiš in bližje vodnemu viru.

Volk živi, lovi plen in vzgaja potomce v tropu, torej v družinski skupini, ki jo sestavljata starševski par in potomci iz enega ali dveh prejšnjih legel. Trop ima svoje ozemlje, ki ga aktivno brani pred sosednjimi tropi volkov. Ozemlje mora biti dovolj veliko za člane tropa, da lahko ujamejo dovolj plena za svojo prehrano in zlasti za prehrano legla. Za vzgoj legla morajo imeti tudi prostor za brlog, ki je miren in lahko dostopen do lovišč. Vnos ovir na ozemlje posameznega tropa lahko onemogoči preživetje cele skupnosti. Na premajhnem terenu volk ne bo našel dovolj hrane za vzgojo potomcev, zato bo kmalu propadla tudi celotna skupnost. Vmes je mogoče pričakovati tudi povečano škodo na domačih živalih, to pa vse zaradi nedostopnosti naravnega plena. Omejitev gibanja in druge spremembe habitata, ki jih povzroča gradnja cest, vplivajo tudi na biologijo in s tem tudi na velikost populacij naravnega plena (predvsem kopitarjev) in na populacijo volkov. Najpogostejše ovire so v habitatu ceste, zlasti avtoceste. Te vplivajo na življenjske razmere volkov in zato jim je treba omogočiti neoviran prehod avtocestne trase na vseh kritičnih lokacijah. Kraji, kjer lahko volkovi in druge živali prečkajo avtocesto, so nad predori, pod viadukti in na posebej zgrajenih zelenih mostovih. Vsaka od teh struktur mora biti dovolj velika, da se živali na njih počutijo varne in jih uporabijo za prehod na drugo stran avtoceste.

 

HABITAT
Habitati rjavega medveda so velika, neprekinjena območja, bogata z raznoliko vegetacijo, kjer medved lahko najde hrano, zavetje in primeren prostor za brlog. Najbolj mu ustrezajo listnati gozdovi, ki dajejo velika semena (bukev, kostanj, želod), spomladi potrebuje tudi zelnate rastline, poleti pa gozdne sadeže (maline, robide, borovnice). Za skrivališče in pašo sta pomembna tudi obstoj goščav in travnikov. Svojo prisotnost "oglašujejo" s praskami na drevesih in vonjavami. Življenjski prostor samcev je večji in na njem je lahko tudi več samic. Samci in samice se srečajo samo med parjenjem ob koncu spomladi in ostanejo skupaj od nekaj dni do nekaj tednov. Ključnega pomena za preživetje novorojenih medvedov pozimi v brlogih je mir v habitatu, vendar pa na razmnoževanje medvedov močno vpliva tudi kakovost drugih dejavnikov. Kot večina drugih velikih zveri ima tudi medved velik življenjski prostor. Samice svoj življenjski prostor vzpostavijo poleg prostora svojih mater, samci pa si iščejo svoje lastno ozemlje. Medved je enako aktiven podnevi in ponoči. Njegova dejavnost je odvisna od okoljskih razmer, količine razpoložljive hrane in človeške dejavnosti. Čeprav je medved strogo zaščiten na nacionalni in mednarodni ravni, človek še naprej predstavlja največjo grožnjo za njegovo preživetje. Veliko nevarnost predstavlja tudi mreža cest, ki preprečuje naravne selitve medvedov in na katerih pogosto poginejo, včasih pa lahko povzroči tudi genetsko izolacijo nekaterih manjših populacij. Poleg tega, da posamezniki pogosto poginejo na samih na cestah, jih ogroža tudi odvzem mladičev iz narave. Odlagališča različnih odpadkov medveda privabljajo bližje naseljem, počasi pa se tudi navadijo na ljudi, kar povzroča spremembe v njihovem vedenju. Posledica je nastanek problematičnih medvedov, ki jih potem najpogosteje odstrelijo zaradi potencialne nevarnosti za ljudi. Izginotje medvedov v večjem delu Evrope je posledica dolgotrajnega lova in krivolova, s katerim je bila ta vrsta uničena, saj je veljala za nezaželeno. Danes pa so možnosti povrnitve dodatno omejene z izgubo habitata ali zaradi nesprejemanja s strani lokalnega prebivalstva.

 

HABITAT
Na Hrvaškem so habitati evrazijskega risa gozdnata hribovito-gorska območja Dinaridov, od hrvaško-slovenske meje na severozahodu do meje z Bosno in Hercegovino na jugovzhodu. Število risov na Hrvaškem je ocenjeno na približno 80 posameznikov. V Gorskem kotarju lahko ris najde izjemno ugoden habitat, saj je to območje obilno posejano s prostornimi in mirnimi habitati, skritimi kraji, skalami in kamnitimi bloki - kraji, ki risu dajejo zavetje in hrano. Zato se eden od najvišjih vrhov Gorskega kotarja, tudi narodni park, imenuje Risnjak, po risu, ki je vedno živel v njegovih gostih gozdovih.

Poleg hrane ris v habitatu zahteva tudi možnost zavetišča za dnevni počitek in predvsem zatočišče za vzrejo mladičev. Ali bo ris preživel v določenem habitatu, je v veliki meri odvisno od količine razpoložljivega plena, celovitosti habitata, smrtnosti, ki jo povzročijo ljudje, zaradi možnega nezakonitega lova, prometnih nesreč in smrti na druge načine. Tudi gostota človeške naseljenosti lahko vpliva na velikost populacije plena in s tem na kakovost habitata risov. Višja kot je populacija ljudi, večje je tveganje, da ris naleti na človeka, torej je večja tudi možnost nezakonitega odstrela. Po drugi strani pa na bolj gosto poseljenih območjih ris lahko tudi bolj škoduje, če išče plen med vrstami domačih živali. Prometna in druga infrastruktura lahko deluje kot element fragmentacije habitata, kot vir neposredne smrtnosti, pa tudi kot omejitev populacije plena. Ob mreži avtocest Karlovac - Reka in Bosiljevo - Split je habitat risov pogojno razdeljen na štiri dele. Vendar pa imajo te ceste zaradi velikega števila in dolžine objektov za prečkanje avtoceste vpliv na kakovost habitatov in na zmožnost premikanja vseh živali, tudi risov, zanje velja, da je na njih zagotovljena zadostna prepustnost.

3. INFO TABLA

OBNAŠANJE
Volk je zelo teritorialna žival in živi v tropu, v katerem vsak član tropa sodeluje pri lovu,
razmnoževanju in varovanju njihovega ozemlja. Čeprav so volkovi usmerjeni predvsem v svoje družine, to ne pomeni, da se ne družijo z drugimi volkovi izven tropa. Volkovi so zelo komunikativni in za posredovanje svojega sporočila uporabljajo različne zvoke in govorico telesa.

 

Volkovi imajo tudi močno čustveno povezavo s svojimi prijatelji, kar najbolje kaže dejstvo, da ob smrti enega člana tropa žalujejo tudi drugi volkovi. Nekateri potrebujejo tudi do 6 tednov, da se njihovo življenje vrne v normalno stanje, depresijo pa zlahka opazimo po sklonjeni glavi in repu, počasni hoji in krikih.

 

Odrasli volkovi hodijo po prstih in pustijo rahlo zaokrožen odtis z osrednjo blazinico in 4 blazinicami prstov ter oznakami krempljev, dolgimi od 9 do 13 cm. Prsti so zelo simetrični. Te odtise je mogoče enostavno zamenjati z odtisom pasjih tac in te možnosti ni mogoče popolnoma izključiti. Nemogoče je nedvoumno identificirati volka na podlagi enega samega odtisa šape. Pojav volkov, ki se gibljejo v koloni, je še posebej opazen v globljem snegu, ko volkovi, ki se gibljejo v koloni, stopajo po stopinjah prejšnjega volka, da bi bili manj utrujeni. Takšna steza nam daje vtis, da je po njej hodil en volk, v resnici pa je po njej hodil trop več posameznikov.

Pogosto naletimo na izraz "volk samotar", pravzaprav pa gre za volkove, ki zapustijo starševski trop, da bi začeli svoj lastni trop. Ko iščejo partnerja in območje, ki ga ne zasedajo drugi tropi, je mogoče pogosto videti le enega volka - "volka samotarja". Taki volkovi, ki zapustijo trop, se imenujejo disperzerji, disperzija pa je samo faza v življenju volkov. Za volke samotarje je nekoč veljalo, da so to stari volkovi, ki jih je "trop zavrnil", res pa je, da so disperzerji mladi volkovi, stari od enega do treh ali štirih let.

Običajno je, da volkovi lovijo le ponoči, resnica pa je, da so volkovi aktivni podnevi in ponoči. Če se po njihovem območju giblje veliko ljudi, potem večino svojih dejavnosti preusmerijo na čas mraka in noči.
Volkovi se običajno izogibajo stiku z ljudmi. Zelo malo ljudi jih opazi, ko so v bližini. Tudi če je volk tik ob pohodniški poti, se bo skril in počakal, da bodo ljudje šli mimo, če pa se ga preseneti ali nepričakovano odkrije, se bo volk umaknil ali oddaljil. Na splošno velja, da v primeru srečanja z volkom velja naslednji nasvet: ostanite mirni. Če se zaradi majhne razdalje počutite neprijetno, lahko glasno kričite ali ploskate, zavzamete agresivno držo in poskusite izgledati večji. Ljudje včasih tudi vzbudijo zanimanje volkov. Zato pozorno spremljajo dogajanje. Na ta način spoznavajo človeška naselja in se učijo, kakšno vedenje vpliva na njihovo varnost. V nobenem primeru živali ne smemo privabljati s hrano ali jim slediti, še posebej, ker lahko posamezni volkovi z zanimanjem gledajo drugo stran. Tako kot mlade pse, tudi mlade volkove vodi igriva radovednost. Ko govorimo o nevarnosti, ki jo volkovi predstavljajo za ljudi, so volkovi na "slabem glasu". Vendar pa ni dokazov, da volkovi ogrožajo javno varnost. V podporo temu priča tudi dejstvo, da v Evropi že sto let ni bil zabeležen noben napad zdravega volka na človeka. Na Hrvaškem so zabeležili le nekaj napadov volkov na ljudi, pri čemer so bile to izključno stekle živali, pri čemer je bilo ugotovljeno, da nobena od žrtev teh napadov ni bila ubita ali ni umrla zaradi stekline.

 

Rjavi medved je na praviloma sramežljiv in se izogiba ljudem. Pravzaprav je medveda težko videti v naravnem okolju - najverjetneje se bo umaknil, še preden ga opazimo. Srednjeevropski medved ne vidi človeka kot potencialni plen. Napadi medveda so redki in se pojavijo, ko je medved presenečen, izzvan ali ko ščiti mladiče. Gibanje v habitatu medveda zahteva nekaj previdnosti, v smislu, da se po gozdu ne smemo gibati preveč tiho, da bi živali (zlasti medvedki z mladiči) dali dovolj časa, da vas sliši in se v miru odmakne.

V primeru napada ostanite mirni, napad pričakajte pri miru, saj obstaja možnost, da si bo medved premislil in se obrnil, ko se bo pomikal proti vam. Medvedke z mladiči pogosto uporabljajo ta t.i. lažni napad. Če pa se medvedka še naprej premika proti vam, se vrzite na tla, obrnjeni proti tlom, z rokami si pokrijte glavo (prekrižajte roke za vratom in si obraz zaščitite s komolci). Medved vas nato običajno malo povoha, vas s tačkami potisne ali vas poskuša pokriti z listjem in zemljo, čez nekaj časa pa odide, ko ugotovi, da zanj niste nevarni. Če ga spoznate „iz oči v oči« v neposredni bližini, potem morate ta stik mirno prenesti. Pri tem je treba pogledati stran, ker živali menijo, da je gledanje v oči neposredna grožnja in izziv, nehajte se premikati (ne delajte nenadnih gibov), ne govorite glasno, po možnosti šepetajte in počakajte, da medved preživi šok ter se obrne in odide. V tem obdobju lahko medved glasno diha, piha (najpogosteje), brunda, vendar pa je vse to treba prenesti mirno, saj bo vsak vaš nenaden gib povzročil napad, zaradi bližine pa se ne boste uspeli umakniti krempljem in zobem.

 

Ris je samotarska, zvita in skrivnostna žival, zato jih je težko je preučevati v naravi. Ker je večinoma aktiven v mraku in ob zori, ris za svoje dnevno počivališče izbira skrite goščave ali skalnate terene, s katerih ima dober pogled na okolico. Čez dan spi v gostem grmovju in v drugih varnih skrivališčih. Ris je teritorialna vrsta in posamezniki nasprotnega spola se družijo le v času parjenja. Samci, ki med parjenjem med seboj tekmujejo za samice, ne sodelujejo pri skrbi za mladiče. Ris se izogiba ljudem in do srečanja z ljudmi pride le redko. To nam potrjuje, da imajo naši risi trenutno dovolj habitata za lov, razmnoževanje in zavetišče ter lahko živijo v sožitju z domačini in obiskovalci, brez konfliktov. Risi se skozi vse leto sprehajajo po svojem habitatu, se gibljejo po ustaljenih poteh in smereh ter obiskujejo markirane kraje, kraje, kjer pustijo svojo sled vonja (urin in iztrebki).

Za dolgoročno preživetje risov na našem območju je enako pomembno, da smo pozorni na njihov naravni habitat, pa tudi na njih samih. Ris je selektivni plenilec in je izjemno pomemben za ohranjanje ravnovesja živalskih vrst v ekosistemu. Prehranjuje se predvsem z bolnimi in starimi posamezniki ter nadzoruje prekomerno razmnoževanje srn, zajcev in drugih sesalcev, ki jih lovi in ki v prevelikem številu lahko škodujejo okolju. Dejstvo, da je ris prisoten v naših gozdovih, je dodatna vrednost za hrvaški ekoturizem